Preselila sta se v njuno ljubo Lizbono, v srce Alfame.
Živita v mansardi, ki se baha z razgledom na reko Tajo, mimo mostu Vasca da Game pa vse tja do širnega Atlantika.
Zjutraj se zbudi pred Njim. Potihem se odplazi do kuhinje, kjer pristavi vodo za čaj. Skozi okno dnevne sobe spusti svetlobo vzhajajočega sonca, ki jo nežno boža med jutranjo meditacijo. Na blazini se s pojočo tibetansko posodo, dokoplje do svojega zunanjega ravnovesja in notranjega nasmeha. V kuhinjo jo zvabi vonj po sveže stisnjenem soku pomaranč, ki sta jih naročila iz Sicilije.
Zvonik odbije polno uro. Oznani prihod rumenega tramvaja št. 28 pod njunim stanovanjem. Prisedeta na zadnje sedeže in se odpravita bližnjemu gozdu naproti. Iz zvočnika odzvanja otožen ženski glas Fada.
Piktoreskna pokrajina oblečena v zgodnje pomladne barve, se vleče mimo njiju kot v počasnem posnetku. Tam v gozdu se čas ustavi, nemir pojenja, hrup potihne. Sta samo ona dva, obdana z glasovi in dotiki Narave. Listi šelestijo, travniške cvetlice drhtijo, popki novega življenja brstijo. Vse je v sozvočju z njima.
Usvojeno sinhronost iz gozdnih poti, preneseta še za kuhinjski pult, kjer si skupaj pripravita kosilo. Po obedu ji zapaše kava, močna, iz bakrene džezvice. Njemu čokolada, temna, s solnim cvetom.
Modro obarvano keramično pročelje balkona, se okopa v svetlobi poznega popoldneva.
Tedaj nastopi samo Njen čas.
Premami jo inspiracija, da napiše nekaj stihov v Turkizni zvezek. Za to priložnost pošlje v korekturo rdeče nohte. Okrog vratu si nadene bisere iz Barcelone. V med-nedrje pa dovoli vstop kapljice parfuma – Njegovega. Tako ga ima na sebi med svojim pisateljevanjem.
Navdih tudi Njemu pošlje brzojavko. Nanjo se nemudoma odzove in prisede za mešalno mizo v svojem studiu. Za več ur se Čuječe poda na potovanje med plasti elektro-ritma. Tankočutno izbira odtenke in nianse zvokov, ki jih umetelno sklada v ušesom blagodejno zgodbo.
Galebi so z morja dostavili svežo sapico večera.
Srkala sta tonik-gin na njuni terasi. On je listal po skrivnostih glasbene produkcije. Ona se je posvečala svoji novi knjigi. Zleknjena na zelenih žametnih foteljih, sta se prepustila mehkemu zvenu plošče iz gramofona. Prinesla sta ga seboj iz njunega prvega stanovanja. Tudi ta je imel zavidljiv pogled. Na soline. Sečoveljske.
Tam je Ona prvič sramežljivo, zadržano pomočila noge v motne vode Poezije.
Tam se je On pričel resno spogledovati z ustvarjanjem svojih, avtorskih komadov.
Tam sta se v času odmika naučila Izgraditi sebe ob drugem.
Tako Osebno, kot Kreativno.
Dodaj odgovor