Marec: mesec Žensk, ki so me zaznamovale
LUČ PREDNIC: nona Erika in baka Smilja
Bili sta kot jing in jang.
Popolni antagonistki, nasprotji a hkrati, po neki nerazložljivi logiki, kompatibilni in celo dopolnjujoči.
Veliko njunih lastnosti se je po liniji genetike, zasidralo nekje vame in me še danes zasleduje, včasih žuli, ovira, moti spet drugič so moj as v rokavu, dodana vrednost.
Če me spomin, občutki ne varajo, jima nisem bila ravno prisrčna, simpatična.
Po vseh teh letih, sem našla odgovore, zakaj je bilo temu tako. Preveč ogledal sem jima nastavljala. Nista se zmogli soočiti s toliko resnice. O sebi, o svojih najglobljih temnih dejstvih sebe. Zato me nista odobravali, v njuni bližini pa se tudi sama nisem počutila prijetno, zaželeno.
Meni, za razliko od mnogo drugih otrok, druženje s svojimi starimi starši ni predstavljalo veselja, zabave, prej obvezo, ki jo moraš opraviti, ker se tako spodobi.
Do njiju sem tako razvila nenavaden, skorajda konflikten odnos. Nadela sem si masko pridne, poslušne, po bontonu lepo vzgojene vnukinje in sem igrala to vlogo. Iz njune strani sem sicer dobila neke bežne znake priznanja, v sebi pa nisem čutila tiste pristnosti, sproščenosti. Nekaj me je v njuni družbi žrlo, grizlo, vznemirjalo, pa še sama nisem znala točno definirati kaj bi to bilo.
Danes vem. Nič ni bilo narobe z mano. Pa tudi z njima ne.
Enostavno smo si bile tako podobne, da ego ni zdržal tega odsevanja v svoje lastne šibke točke. Obe sta nosili veliko breme težkih življenjskih izkušenj, odložili bi ga, pa nista vedeli ne kako, ne kje. Zasilni izhod sta sicer našli v cigaretnem dimu, veliko preveč njega in ena tudi v alkoholu. A to jima ni bilo v uteho, tolažbo, nasprotno. Še bolj sta zabredli v svoj globok tolmun, brezno, kjer luči izhoda nista zmogli uzreti.
Zavedam se poslanstva, ki mi je bilo začrtano, ko sem ju dobila za moji prednici – zagledati Svetlobo na koncu tega temnega tunela za njiju in za vse ostale ženske moje generacijske verige. Predali sta mi štafeto. Veliko odgovornosti je na meni, a zmogla bom. V znak hvaležnosti in spoštovanja do njiju, ki jima nisem zmogla izkazati, ko sta bili še živi.
Naposled bom le dobila njun tako zaželen znak potrditve, da sem na dobri poti. Dala jima bom čas, zdaj zagotovo nekje skupaj srkata kavo, kadita, klepetata in se jima fino godi. In prav je tako, zaslužili sta si mir v duši.
Dodaj odgovor