MAREC: mesec žensk, ki so me zaznamovale
ALEKSANDRINKE
Spomnim se, kot da je bilo včeraj, ko sem sedela v rdečem foteljčku mestnega kina. Pred mano je stal Metod Pevec v njegovi prepoznavni umirjenosti, mehkobi, nežni zadregi. Na veliko platno je spisal zgodbo, srce-parajočo. A njegova tenkočutnost je poskrbela, da so bile solze ob gledanju za odtenek manj grenke, cmok v grlu za nianso manj skeleč. Vživela sem se (morebiti pregloboko) v usodo teh Žena, ki so zapustile vse kar jim je bilo najdražje, da so zagotovile boljši jutri svojim potomcem. Njihova zgodba je pustila trajno zarezo v mnogih otrocih, ki niso razumeli, zakaj mamice ni. Tudi v meni.
…Vidim se, v Aleksandriji, nje obali.
Sopara mi lepi oranžno obleko ob potne gležnje.
Občutim jo v vseh gubah telesa.
Tam zbira zaloge za žejne pore.
Tudi moje srce je žejno.
Hrepeni po domovini, po domu, po otroku.
Morala sem ga pustiti tam.
Druge poti ni bilo.
Za preživetje.
V daljavi zagrmi.
Surovo preseka moje misli polne bolečine.
Vrniti se moram na delo.
Zaslišim jok otroka.
Vendar ne mojega, tujega.
Nahraniti ga moram…
Dodaj odgovor