Koledar obeleži dan žena.
Že od ranega jutra vsi hitijo zapolnjevati digitalne vrzeli z vsebino, ki spominja, opominja, ozavešča kako pomembna je (bila / bo) vloga Ženske.
Vzvodi so različni – ker se spodobi, ker je tako prav, ker se tako vzdržuje mir v hiši, ker se tako ohranja bonton v družbi. Izreče se ljubeznivo misel, podari čokoladno bonbonjero, kupi (še eno) rožo, pelje na kosilo, eventuelno še izlet v naravo. Ob koncu dneva, ko so obkljukani vsi kvadratki “dolžnosti”, se leže k počitku z mirno vestjo.
Blagajne so polne, fotografije z dokaznim gradivom o partnerjevi vzornosti pokajo po šivih od srčkov in všečkov, ego potešen, kaj pa duša?
Ženska duša, ki že po naravi hrepeni po pozornosti, odobravanju, podpori, razumevanju, spoštovanju, posluhu (ne boste verjeli) vse-dni-v-letu.
Kaj bomo pa zdaj?
To pa je že prevelik zalogaj?
Da v osje gnezdo enakovrednosti, enakopravnosti niti ne drezam. Do tam nas čaka še trnova pot. Preložimo jo raje na kasnejši termin.
Vprašajmo se raje, kako ženska sama zase poskrbi, se neguje?
Ali se dovolj ceni, spoštuje, podpira?
Ali si vzame čas zase in si prisluhne, si posveti pozornost?
Ali se brezpogojno sprejema taka kot je, brez popravkov in olepšav?
ter ključno – Ženska, se ljubiš?
Vse to zahtevaš od drugih/drugega, sebi pa tega ne podariš, ne nameniš, ne privoščiš.
Zakaj že?
Kdo ali kaj te ovira pri tem?
Priznaj si.
Vse ovire si sama v glavi zastavljaš – filigransko, dovršeno.
A ne bi raje prekinila tega vzorca, pretrgala okove in vezi ter pričela znova.
Ženska, polagam ti na srce, zate se gre in za blagor tvojih potomcev!
Dodaj odgovor