Tu bom začela.
Na robu mojih zeleno-modrih mačjih oči.
Zaželim jim,
da bi bile v varnem zavetju smejalnih gub
in
toplem objemu solz sreče.
Ker žalosti obračam hrbet.
Kakor tistemu gozdu zgrešenega strela.
Črnemu možu pa odpuščam.
Ne zaradi njega,
temveč zaradi Sebe
in
Ženske v meni.
Dodaj odgovor