Zavozila si!
Zazri se v ogledalo in si to že enkrat priznaj.
Oklepala si se zagrenjenosti kot sidro muljastega dna.
Prežeta s provincialno ozkoglednostjo si bila kot konj, ki lovi tisto lino svetlobe skozi zaprašeno plašnico.
Obtičala si v nepripravljenosti na pravo Življenje.
Sama si si prikrojila to utesnjeno obleko po meri, ker si z odpustki odlašala do skrajnega roka.
Zavračala si misel, da bi naredila šah mat bolečinskemu jedru, ki te je razžiral od znotraj.
Zdaj pa imaš.
A le en ključen korak vstran je dovolj za začetno distanco od njega.
Začni.
Podvizaj se!
Dodaj odgovor