Občutki krivde so se mi zažrli v drobovje.
Kepa neizrečenih besed je zavzela ves notranji prostor.
Kipeče in nebrzdano se širiš prek dovoljenih meja.
Čakaš v zasedi, da bi jih prestopila, ko sem najbolj šibka.
Ne spomnim se, kdaj točno si me pahnila na rob te frontne linije.
Mislim, da je bil avgust.
V tej vrzeli še kar vztrajam.
Ker se Zase (še) ne znam postaviti. Zoperstaviti. Zavzeti.
To mi (še) ne gre od rok.
Zato zgubljam klif pod nogami.
Rada bi zapustila to bojno polje, pa ne najdem zasilnega rova.
Odločim se za skrajno nenavadno potezo.
Posadila bom rože tam, kjer je rana najgloblja, kjer bolečina ne pojenja, kjer solza nikakor ne usahne.
In cvet bo privabil čebele.
Njih predano delo pa novo Življenje.
Dodaj odgovor