Gledam jih.
Vsak dan.
Na poti v službo.
Ob zori.
Danes sem se ustavila.
Na poti iz službe.
Ob mraku.
Zeleno vitko silhueto elegantno bohotijo.
Ob cesti.
Zlato-rumena pegasta lica prekomerno nastavljajo.
Ob njem.
Sonce je njihov Fokus.
Pa ti ga znaš zadržati?
Ta tvoja razpršenost hotenj ne vodi nikamor.
Danes želiš to, jutri sanjaš ono, pojutrišnjem…ahhh.
Zmeda.
Tavaš brez konkretnega cilja.
Zataknila si se v slepi ulici.
Kaj pa če nočem izstopiti iz nje?
Začaran krog poznam kot lastne žepe.
Španske vasi pa mi ne dišijo.
Raje se držim preverjenega.
Poznanega.
Počakam še malo.
Na postaji.
Ob cesti.
Morda pa nekdo drug prepozna pravo vrednost.
V meni.
Me uvidi v pravi luči.
Kaj pa če nočem vstopiti v Luč?
In ostajam raje v Senci?
Svoji.
Je to ta znak, po katerem si me spraševala?
Na poti domov.
Dodaj odgovor