Sedim pred to fotografijo kakor umetnik pred belim platnom.
Zbiram ustrezne besede, kakor on ustrezne barve.
Nočem, da ta dan mine brez mojih sledi na papirju; ekranu.
Pa se sprašujem: “Zakaj pa moram obelodaniti ravno ta dan, ravno ta datum? A vsi ostali dnevi, datumi niso dovolj vredni, da bi takrat razglabljala o tako abstraktnem pojmu kot je Ljubezen?”
Kakor da ne bi želela ostati v tišini, tam v temnem kotu.
Kakor da ne bi sprejela tiste oslepujoče beline praznega neporisanega platna, tistega praznega nepopisanega lista papirja; ekrana.
Nekoč, nekje je nekdo hotel vkalupiti Ljubezen (in vse kar se ji pritiče) prav na današnji dan ter mu pripisal določene rituale, obvezne korake in postopke, ki jih je potrebno upoštevati.
Priznam, grešila sem. Zelo.
Tem nenapisanim pravilom sem namreč želela slediti tudi sama in spraviti pojem Ljubezni v nek konvencionalni, družbeno-odobren okvir.
Tolikokrat sem na glas vsem vetrovom razglašala kako pa jaz že nisem šablonska, kako se izogibam splošnim standardom in kako si praskam stran etikete družbeno-sprejemljivih formul.
In potem padem. Na izpitu. Po celi črti.
In to pri Ljubezni, tako opevani in meni dragoceni vrednoti.
Pa si nalijem čistega vina in počistim z mize zadnje drobtine zarečenega kruha.
Velika spomladanska čistka se je sicer zavlekla in razpotegnila izven začrtanih časovnih okvirjev, a je končno, ravno na ta dan, vse očedeno in pospravljeno. Tako v glavi, kakor tudi v srcu.
Zdaj, ko vidim jasnejšo, predvsem pa širšo sliko lahko redefiniram pojem Ljubezni:
Česar se hočeš na silo znebiti, te zasleduje.
Kar hočeš na silo obdržati, ti beži.
Ne sprijazni se z dano situacijo, temveč jo Sprejmi.
Preden lahko nekoga Ljubiš, ga moreš sprejeti.
Točno takega kot je.
Še preden lahko nekoga sprejmeš, pa moraš sprejeti in ljubiti Sebe.
Točno takega kot si.
Vse se prične in konča pri Tebi.
...In sta barvala svoje platno čez črto ter pisala svojo zgodbo izven začrtanih okvirjev do konca svojih dni…
Dodaj odgovor