Prisedem k jutranji meditaciji.
Namestim se v udoben položaj.
Poskušam se sinhronizirati na tisto “postajo”, ki mi bo zagotovila mir v “hiši”.
Hkrati prežim na tisti “glas”, ki me pokroviteljsko opozarja kaj je treba še pospraviti, urediti, počistiti na “podstrešju”, da bi do tega miru sploh prišla.
Postanem v pričakovanju novih uvidov.
Nič.
Prične me špikati rahla nervoza.
Naj pride že enkrat ta “kost” za um; ne more, ne sme ostati lačen.
Centrifuga misli je že v nizkem štartu.
Še vedno nič.
Jezno potrkavam na vrata podzavesti.
Rotim jo naj mi poda vsaj en namig, kaj je narobe z mano in ji obljubljam, da se bom izboljšala, popravila, spremenila; vse za blagor miru.
Popolnoma nič.
Počakam še malo. Ujamem ritem iz ene povsem nove postaje.
Prepustim se pozibavanju telesa, ki ga vodita utrip srca in moje dihanje.
Predam se miru. Ves čas sem ga nosila v sebi, a sem si venomer sama postavljala polena, ovire ter izgovore da bi se dokopala do njega.
Uglasim se sama s seboj.
Sprejmem nič.
Spoznam, da nič ni narobe z mano.
Soočim sem se dejstvom, da nisem napačna.
Samo sem.
Mir.
Dodaj odgovor