“Kaj boš, ko boš velika?” so me vprašali včeraj.
Rekla sem Morje.
Divje, igrivo in hkrati mirno, spokojno.
Radoživo, nepredvidljivo in hkrati svobodno, prostrano.
Globoko, razburkano in hkrati skrivnostno, šarmantno.
“Kaj sem postala?” so drezali vame danes.
Tisti pomol, tista lestev, tisto sredstvo do cilja.
Tujega.
Pot do morja, a vendar ne mojega.
Njihovega.
Poteptali, pohodili, pretekli so čez mene, da bi le prišli do cilja.
Svojega, a vendar ne mojega.
Stoično, nepremično in hkrati tuhtajoče, zgubljeno stojim zdaj tu.
Brskam po starih razglednicah neizpolnjenih ciljev, neuresničenih delov sebe.
Preveč se jih je nakopičilo.
Ciljev.
Iščem sredstva, kako bi naredila prve korake po poti.
Moji.
Ponovno se učim plavati v morju.
Svojem.
Dodaj odgovor