[9.9.2026 • 22:36]
Leto dni nazaj si se v tem času ugnezdila v moji Maternici. Odločna da ostaneš, ne glede na ovire, ki so bile tam na poti. Bila si tisti 1% možnosti zanositve.V tišini si potrpežljivo čakala 2 meseca do tiste nenavadne slabosti in plusa na testu nosečnosti.
“Obdržala jo bom!”, potrdim ginekologinji po telefonu, kakor da sem na tvoj prihod bila pripravljena že dolgo. Po tihem sem te čakala in si te podzavestno želela odkar pomnim. A je bil strah, da bi se v vnovičnem materinstvu ponovno izgubila, prevelik, preglasen, premočan. Zato sem misel o tebi dala na stran, jo arhivirala, v tisto smer nisem niti zahajala. Iz rokava sem stresala izgovore in razloge, zakaj se nisem/nismo odločili za še enega otroka.
Vendar je bila sila Življenja močnejša. Izbrala si me za mamo. Namenjeno je bilo, že davno zapisano v zvezdah, dogovorjeno s tvojim bratom Leonom tam za rožnatimi oblaki. Prav vaju vidim, kako sta se navihano smejala in naju izbrala za starše. Mislila sta si: “tema dvema bova dala vetra, povzročila notranje tektonske premike, sprožila zunanje spremembe na bolje”.
Dogovorila sta se, da najprej pride Leon, ki naju utrdi in svoje močne korenine požene v globine. Nato prideš ti Luni, ki naju omehčaš in svoje cvetoče veje poneseš v višine. Tako počasi a pogumno, raste naše družinsko drevo. Zavetje, ki nas obvaruje še pred tako temnimi oblaki z obljubo, da bo kmalu spet toplo sonce posijalo.
Dodaj odgovor