Kot navaja SSKJ, je god “dan v letu, ko je osebno ime navedeno v koledarju”.
Na prestopno leto, na petek 13., na izteku temé, na pragu pomladi, se je na koledarju zapisalo ime Kristina – moje rojstno, uradno, krstno ime. Vštric z godom pa še uredba o vsesplošni karanteni.
Ptički žvrgolijo, kar krulijo od užitka in jaz z njimi. Že slabo desetletje namreč ne poznam več okusa, barve, oblike tistega brezskrbnega občutka, ko v petek popoldan pomahaš službi v slovo za kar 2 prosta dneva. Da o podaljšanih vikendih, mostovih, praznikih niti ne zgubljam besed. To je v mojem slovarju postala prava tujka, eksotika, nenavaden pojav.
Sedaj pa kakor strela z jasnega direktiva – ustavimo konje, upočasnimo kolesje, umirimo tempo, umaknimo se v osamo do konca meseca za dobro vseh nas.
Pa se znamo?
Privzgojili smo se na primerjanje, tekmovalnost, borbo.
Priučili smo se, da moramo delati, garati, se pehati za cilji.
Privadili smo se, da moramo biti pri tem hitri, odzivni, učinkoviti.
Razvadili smo se, da nam je vse postalo samoumevno in imamo vse takoj na dlani.
Življenje je šlo mimo nas, ker smo mi šli čez sebe.
Za koga že?
Kaj ko bi se v tem dragocenem obdobju umika od drugih, približali k sebi?
Prečistili prašna podstrešja,
prevetrili zastale energije podzemlja,
prezračili zatohle sobane,
posvetlili v najtemnejše hodnike vaše Podzavesti.
In ne, ne prihajajte na dan z izgovori, da nimate časa, ker zdaj vam je podarjen na srebrnem pladnju.
Če ne Zdaj, kdaj?
Dodaj odgovor